Razprava se je osredotočila na rusko invazijo na Ukrajino, prihodnost NATO, evropsko obrambno pripravljenost, hibridne grožnje, odpornost družbe in razliko med politično retoriko ter realnimi vojaškimi zmogljivostmi.
General Herem je ocenil: » da vzhodno krilo NATA vojno v Ukrajini dojema kot neposreden merilnik prihodnje ruske grožnje: ko se bo vojna končala, ne glede na njen izid, se lahko pritisk na druge države hitro poveča. Zato dolgoročni načrti za leto 2030 ali pozneje ne odgovarjajo na vprašanje, kaj se zgodi, če se strateško okolje spremeni že prihodnje leto. Opozoril je, da se čas za dolgotrajno analiziranje se izteka, saj se lahko nasprotnik ob premoru v Ukrajini hitro reorganizira, obnovi zaloge in preusmeri pozornost.«
Generalmajor Boštjan Močnik je svojo perspektivo predstavil: «da tudi države, ki niso neposredno na vzhodni meji NATO, ne živijo več v istem varnostnem okolju kot pred desetletjem. Po njegovem se je odnos javnosti in politike do varnosti po letu 2022 spremenil. V slovenskem prostoru je več razprav o obrambi, vojski in pripravljenosti države, vendar to še ne pomeni, da je družba že v celoti ponotranjila novo realnost. Opozoril na širši psihološki problem družb, ki dolgo živijo v miru. Takšno obdobje lahko ustvari občutek, da sta blaginja in stabilnost trajni. Za majhne države je to posebej tvegano, saj zmanjšuje politično pripravljenost za težke odločitve, povečevanje obrambnih izdatkov in širšo družbeno pripravo na krize. Slovenski pogled na Ukrajino je povezal tudi z izkušnjo osamosvojitvene vojne. V razpravi je dejal, da napovedi o hitrem padcu Ukrajine niso upoštevale volje naroda do odpora. Primerjava s slovensko izkušnjo leta 1991 je služila kot opozorilo, da vojaških konfliktov ni mogoče presojati samo po številu tankov, letal ali prebivalcev. Pomembna je pripravljenost celotne družbe, da se upre. Zahodna podpora Ukrajini je bila v razpravi ocenjena kot pravilna, zlasti v začetni fazi, ko so države zavezništva pošiljale opremo tudi iz lastnih zalog.«
Oba sogovornika sta večkrat poudarila:« da pomoč Ukrajini ne sme ustvariti iluzije, da je evropska naloga opravljena. Vojna se podaljšuje, Rusija pa medtem ohranja in razvija proizvodne zmogljivosti.«
»Glavni sklep panela je bil, da se evropska varnost vse bolj meri v konkretnih zmogljivostih, zalogah, pripravljenosti rezervistov, odpornosti družbe in politični hitrosti. Razprava ni ponudila udobnega odgovora, da je Evropa po letu 2022 že naredila dovolj. Pokazala je, da je retorični premik šele začetek. Nova varnostna realnost zahteva manj samoprepričevanja in več praktičnih odločitev. To velja za države na vzhodnem krilu NATO, ki grožnjo čutijo neposredno, pa tudi za Slovenijo, kjer je varnostna razdalja večja, vendar posledice istega evropskega varnostnega preloma niso nič manj resnične.«
Celoten panel si lahko ogledate na povezavi: Panel »Obramba Evrope: zavezništva, grožnje in nova varnostna realnost"
Vir: trivelis.si/clanki/objave/1004/obramba-evrope-zaveznistva-groznje-in-nova-varnostna-realnost/article
