V soboto, 15. junija, je helikopter najprej poletel nad območje občine Bohinj, kjer se je pri sestopu s Črne prsti poškodoval planinec. Poškodovanca so s helikopterjem Slovenske vojske prepeljali v nadaljnjo zdravstveno oskrbo v Splošno bolnišnico Jesenice. Po uspešno opravljeni nalogi je helikopter poletel na pomoč izčrpani planinki pod Kokrškim sedlom in jo prepeljal v Zdravstveni dom Kamnik.

V nedeljo, 16. junija, je dežurna helikopterska posadka sodelovala pri reševanju ob zasilnem pristanku jadralnega letala pod vrhom Javorščka v občini Bohinj. Pilot in kopilot sta bila s helikopterjem Slovenske vojske prepeljana v Bovec.

Tako so dežurne posadke 151. helikopterske eskadrilje Slovenske vojske letos v reševalnih akcijah posredovale 32-krat, od tega so 24-krat posredovale pri reševanju v gorah, 8-krat pa so poskrbele za helikoptersko nujno medicinsko pomoč. Pri tem so pripeljale 33 poškodovanih ali obolelih in naletele nekaj več kot 40 ur.

Poleg reševanja v gorah in težko dostopnih predelih dežurna posadka izvaja tudi nujne helikopterske prevoze v okviru helikopterske nujne medicinske pomoči, saj je prav hitrost pri reševanju največkrat ključna za ohranitev najpomembnejšega – človeškega življenja.

Dnevni center Maribor je delovna enota Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marjana Borštnarja Dornava. Ustanovljen je bil v prenovljenih prostorih nekdanjega Otroškega doma Maribor in z delom začel leta 2001. V centru izvajajo dnevno varstvo ter usposabljanje otrok in mladostnikov s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ki živijo na širšem mariborskem območju. V centru izvajajo tudi celostno obravnavo otrok z avtizmom. Center, ki je odprt vsak delovnik deset ur dnevno, ima z ožjo in širšo okolico veliko stikov, ki se izvajajo skozi različne dejavnosti, med drugim tudi ekskurzije, kot je bila obisk in ogled razstav Vojaškega muzeja Slovenske vojske v Kadetnici.
 
Foto: VVU IX. r. Blaž Torkar, Center vojaških šol/VMSV

»Odločnost mora biti in je prav, da je, vendar je treba razmisliti, če nas na isto napako večkrat opozorijo! In ne pozabite, biti moramo proaktivni – pozabi na cilj 1, če ni realen ali dosegljiv, pojdi v cilj 2," je odločno na analizi med drugim povedal stotnik Aleš Avsec, ŠČ, poveljnik učne čete in vodja skupnega usposabljanja, ter dodal, da se je treba zavedati, da je med besedama paničen in odločen zelo tanka meja. »To je en velik korak naprej za vse naše šolstvo, tako za ŠČ kot za ŠPČ, je pa pot še dolga. Danes smo dokazali, da se lahko z minimalno koordinacijo, dobro izdelanimi ukazi in če so postopki definirani veliko več naučimo eni od drugih, kot če bi delali vsak zase. To, kar se zdaj dogaja, je samo še začetek nečesa, kar se bo potenciralo v prihodnje. Terenska usposabljanja 24/7, da si ves čas v situaciji …, so edina možnost, da dosežemo nek napredek. Če tega ne bo, če delamo samo osem ur dnevno, ne moremo biti usposobljeni,« je še povedal stotnik Avsec in končal z iskreno zahvalo vsem udeleženim v vaji.

»Ne brezglavo vpiti! Zadihaj! Pokaži, da veš, kaj delaš in da imaš nad izvedbo naloge nadzor,« je v nadaljevanju med drugim povedal štabni vodnik Dejan Gumzar, ŠČ, inštruktor. »Prepričan sem, da je bilo to usposabljanje zelo uspešno predvsem z dveh vidikov. Prvi vidik je bilo sodelovanje z ekipo ŠPČ. Vsi vemo, da mora dober poveljnik voda imeti ob sebi dobrega vodnega podčastnika, s katerim bosta usklajena že ob začetku naloge. In drugi vidik je dejstvo, da morata častnik in njegov prvi vodni podčastnik voz voda vleči skupaj.« Štabni vodnik Gumzar je kot pozitivno stvar izpostavil razumevanje obeh strani, tako vodstva ŠČ kot vodstva ŠPČ, da so našli skupni jezik za izvedbo naloge kot celote, kjer se srečata oziroma soočita dve različni enoti skupaj. Kot pomanjkljivost je navedel, da bi morali biti vsi udeleženci na istem nivoju znanja. Denimo kandidati ŠČ so šele v splošni fazi usposabljanja, medtem ko nekateri slušatelji ŠPČ v okviru Slovenske vojske opravljajo dela že deset ali več let. »Definitivno se tu opazi razlika v znanju. Zlasti to velja takrat, ko je mogoče v nekem trenutku izkušnja pomembnejša od suhoparne teorije.«

Tadej Knuplež, ŠČ, kandidat, se je preizkusil v vlogi poveljnika voda. »Ta izkušnja, da lahko delamo z ljudmi, s katerimi bomo lahko kasneje delali … Te terenske izkušnje so za nas kandidate res zelo pomembne, saj je usposabljanje oziroma učenje v učilnicah eno, na terenu pa je bistveno drugače. Te stvari so pomembne. Zato tudi so usposabljanja in za to se uri. Dobro je bilo vsekakor sodelovanje samo s podčastniki. Da smo dobili enkrat zelo velik vod, takšen kot je tudi dejansko v Slovenski vojski. Ker nas je v generaciji samo 15, lahko delamo samo v oddelku in nimamo pravega občutka, da toliko ljudi dela s toliko ljudmi. Da vidiš, kako se moraš v taki vlogi obnašati ... Zelo v redu in zelo zanimiva izkušnja. Kot slabost današnjega skupnega usposabljanja bi morda izpostavil samo to, da so nekateri na nas gledali kot na neizkušene ljudi, ki za sabo nimajo nobene kilometrine, da smo brez znanja in izkušenj ter da poročnik, ko to postane, dela samo in zgolj na podlagi čina. Z novim programom se je veliko spremenilo. Veliko smo na terenu, veliko delamo, smo dobra ekipa in se zelo trudimo, zato lahko zatrdim, da temu ni tako.«
Višji vodnik Boštjan Posinger, slušatelj 2. NTPČ ŠPČ, se je preizkusil v vlogi vodnega podčastnika. »Mislim, da je zamisel o skupnem usposabljanju odlična zamisel. Moj predlog je, da bi moralo biti tako tudi v prihodnje – skupen teren za obe enoti, na katerem bi se lažje ocenilo oziroma analiziralo, kaj in kako v prihodnje. Kar se tiče današnjega dne, osebno ocenjujem, da je bila to super zadeva. Zakaj? Ker se od prej sploh nismo poznali. Včeraj smo imeli samo 3–4 ure osebnega kontakta za celotno organizacijo, danes pa smo to akcijo že izpeljali in je bila po oceni vodje skupnega usposabljanja, stotnika Avsca, zelo uspešno izvedena.«

In mnenje višjega vodnika Pavla Fajferja, ŠPČ, inštruktorja? »Najprej je dobro povedati, kako je do sodelovanja sploh prišlo. Ideja sama se je porodila na inštruktorski ravni. Inštruktorji ŠČ in ŠPČ smo, glede na to da smo prej sodelovali v enotah, zdaj strnili vrsti tudi tukaj z namenom, da vidimo, koliko, so programi sploh usklajeni. To je bila osnova. In kako jaz vidim to usposabljanje? Gre za odlično priložnost, da prihodnji poveljnik voda vidi,  kaj mu lahko vodni podčastnik nudi, kakšno znanje mu lahko ponudi iz programa, ki ga ponuja šolanje v okviru NTPČ v modulu A, se pravi v enotovnem stebru, predvsem z vidika logistične zagotovitve vodu. Usposabljali smo se, kako ravnati z bojnimi ekipami, kako ravnati z ranjenci, kako delovati na točki upada v objekt in kako ravnati pri izdaji povelja ter pri ognjeni podpori, ki smo jo tukaj na NTPČ zelo nadgradili. Naredili smo ogromen korak naprej. Tem podčastnikom, ki pridobijo ved pehotnika , mora biti popolnoma jasno, kaj je njihovo delo glede bojnih delovanj. In danes so podčastniki nudili ognjeno podporo z različnimi orožji, ki so bila določena za izvedbo naloge.«
 

Foto: CO Carmen Kos, SOJ SV

Pobudnik desetdnevnega humanitarnega projekta je bil višji vojaški uslužbenec Matej Markovič, pripadnik Slovenske vojske, ki je deset dni zapovrstjo tekel maratonsko razdaljo. Vsak dan v drugem kraju so se mu pridružili sodelavci in sodelavke iz Slovenske vojske ter ostali dobrodelni tekači. Vsi so z njim odtekli kilometer ali dva, ob tem so se lahko udeležili tudi spremljevalnih družabnih dogodkov, poskrbljeno pa je bilo tudi za varstvo najmlajših nadobudnih tekačev.

Slovenska vojska je letošnje dobrodelno druženje logistično podprla, svoje koščke v dobrodelni mozaik pa so v večjem številu prispevali pripadniki in pripadnice atletske reprezentance Slovenske vojske.
V desetih dneh je bilo zbranih več kot 10.000 evrov, prostovoljno zbrana sredstva pa bodo namenjena socialno šibkejšim družinam. Med njimi je tudi družina pripadnice Slovenske vojske – mame, ki sama preživlja tri majhne otroke, njen dohodek pa komaj zadošča za golo preživetje družine.
Dobrodelno je v desetih krajih po Sloveniji teklo okoli 1.200 tekačev – začeli so v petek, 31. maja, v Trbovljah, nadaljevali v Mariboru, Celju, na Ravnah na Koroškem, v Novem mestu, na Ptuju, v Novi Gorici, Kopru in Kranju, konec desetdnevne tekaške poti pa je bil v nedeljo, 9. junija, v Ljubljani.

Predstavitvi vaje in ogledu poveljniškega mesta je sledil prikaz združenega bojevanja rodov z neposredno ognjeno podporo letalskega ognja. Postopke urjenja so iz zraka podpirala slovenska zračna plovila in zračna plovila partnerskih držav, na tleh pa so pehotne enote podpirali tanki M-84, srednja kolesna oklepna vozila 8 × 8 Svarun, protioklepni raketni sistemi Spike, enote za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo ter zračni medicinski transport.

Vaja Premik 2013 poteka od 27. maja do 7. junija, njen cilj pa je preizkusiti zmogljivosti sil 1. brigade SV po izvedenem preoblikovanju, preveriti pripravljenost deklariranih in odzivnih sil, usposobiti usmerjevalce združene ognjene podpore ter krepiti regionalno vlogo SV pri načrtovanju in izvajanju združenih ognjev. Danes in jutri bodo enote SV, ki so sodelovale na vaji, izvedle premik na matične lokacije.

Foto: Boštjan Pogorevc, SOJ SV

Vaja se končuje, zato bo od 17. ure danes do 15. ure jutri povečan promet vojaških vozil, ki so sodelovala na vaji, in sicer na relaciji od Osrednjega vadišča Slovenske vojske Postojna do Pivke, Ljubljane in Maribora ter na relaciji od Vipave proti Ljubljani in Novemu mestu.