Republika Slovenija
  Ministrstvo za obrambo
  Generalštab Slovenske vojske
  Vojkova cesta 55
  1000 Ljubljana
  T: +386 (0)1 471 22 11
  F: +386 (0)1 471 16 50
  E: glavna.pisarna.gssv(at)mors.si

Sporočilo

07.10.2011

Tudi jezik je moč

V soboto, 1. oktobra, so pripadniki 26. kontingenta Slovenske vojske v Bosni in Hercegovini organizirali sprejem za bosanske otroke, ki se v okviru dopolnilnega pouka v Tuzli učijo slovenskega jezika. Sprejem so organizirali kot skupni dogodek slovenskega kontingenta, Natovega poveljstva v Sarajevu in sil Eufor v vojaški bazi Butmir pri Sarajevu, udeležilo pa se ga je 38 otrok iz Kakanja, Tuzle in Sarajeva. Otroci so si slovenski jezik kot dodatni tuji jezik izbrali iz različnih razlogov, večina med njimi pa zaradi slovenskih korenin.

Otroke je pozdravil veleposlanik Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini, njegova ekscelenca Andrej Grasselli, pridružila pa sta se mu še poveljnik Natovega poveljstva brigadir Gary E. Huffman in poveljnik kontingenta Slovenske vojske v silah Eufor polkovnik Miran Rožanec.

Gospod Grasselli je pojasnil, da se otroci učijo slovenskega jezika poleg svojih rednih obveznosti v šoli, tovrsten pouk pa podpira Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije, s precejšnjo podporo staršev otrok. Čeprav večina otrok doma ne govori slovensko, je njihov napredek zelo viden, prizadevnost pa zavidljiva.

Za popolnejšo predstavo otrok o Sloveniji je bil obisk slovenskih vojakov v vojaški bazi Butmir še posebno pomemben. Otroci so imeli priložnost spoznati in se družiti s slovenskimi vojaki, seznanili so se z njihovim poklicem, organizacijo in pogoji, v katerih delujejo, ter s sredstvi, ki jih uporabljajo pri svojem delu.

V nadaljevanju obiska si je skupina iz Tuzle ogledala opremo in oborožitev avstrijske vojske, ki v bazi Butmir skrbi za posebne prevoze, zaščito in reševanje. Oblikovani sta bili dve skupini – ena se je s slovenskimi častniki, ki delujejo v poveljstvih Nata in Euforja pogovarjala o vojaškem poklicu in delovanju mednarodnih sil na področju Bosne in Hercegovine, druga pa je imela v prostorih nacionalne podporne enote Slovenske vojske pogovor o Sloveniji ter slovenskih vojakih v Bosni in Hercegovini. Po koncu ogledov in druženja z vojaki so mlade obiskovalce povabili na pravo vojaško kosilo v vojaško restavracijo baze Butmir. Program obiska so sklenili učenci dopolnilnega pouka slovenskega jezika in tako pokazali naučeno.

Želja otrok, staršev, učiteljev in spremljevalcev po ponovnem snidenju je izražena v pismu, ki ga je poslala gospa Melita Osmanagić.
 
Baza Butmir, 1. oktober 2011

Na pobudo polkovnika Mirana Rožanca in Melite Osmanagić je bila 1. oktobra 2011 uresničena zamisel o srečanju otrok dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture s pripadniki Slovenske vojske v okviru Nata in Euforja v bazi Butmir pri Sarajevu. Začetna zamisel, da bi v bazo Butmir prišli otroci iz Sarajeva, je dobila krila, in v ta projekt so bili ob usklajevanju Melite Osmanagić vključeni tudi otroci, ki obiskujejo pouk slovenskega jezika v Tuzli in Kaknju, kjer je to jesen zaživel pouk slovenskega jezika.

Srečanja se je udeležilo skupaj 38 otrok, dve učiteljici (Slavica Pavlović in Melita Osmanagić), predsednik Društva Slovencev iz Kaknja Jozef Springer in trije starši, kot spremljevalci.

Prevoz do baze in domov je organiziral Nato, prav tako tudi program obiska.
Srečanje se je začelo ob 10. uri.

S svojo navzočnostjo so nas poleg pripadnikov Slovenske vojske počastili njegova ekscelenca Andrej Grasselli, veleposlanik Republike Slovenije v BiH Matija Bučar, sekretar veleposlaništva s soprogo in poveljnik Natovega poveljstva brigadni general Gary E. Huffman.

Navzoče je pozdravil poveljnik slovenske enote, polkovnik Miran Rožanec, in zaželel dobrodošlico. Potem je prisotne nagovoril Andrej Grasselli, pohvalil otroke in starše za njihovo prizadevanje pri ohranjanju slovenskega kulturnega izročila in v imenu Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije izročil darila – knjige v slovenščini. Na koncu je navzoče nagovoril poveljnik Natovega poveljstva v Sarajevu, brigadni general Gary E. Huffman. Povedal je, da je srečen, da vidi tako lepo skupino otrok, in jim razložil, da Nato ni le vojaška organizacija, temveč tudi organizacija, ki združuje veliko dežel in prispeva k medsebojnemu spoznavanju različnih kultur, medsebojnemu razumevanju in strpnosti.

Potem so otroci pozdravili svoje gostitelje, predstavili svoj pouk in podarili za spomin ročno izdelane razglednice. Recitirali so nekaj pesmi in zapeli slovensko pesem Slovenskega naroda sin. Na koncu so jim v zahvalo podarili še nekaj domačih dobrot, ki so jih pripravile njihove mame in babice. Teh je bilo toliko, da so slovenski fantje tukaj malo pozabili na domotožje.

Potem so se otroci razdelili v tri skupine in sledili programu, ki so ga pripravili slovenski vojaki:
– predstavitev Euforja in Nata ter njihove misije v BiH; podpolkovnik Košir in stotnik Sajovic sta se pogovarjala z otroki o vlogi Slovenske vojske;
– ogled baze, vključno s helikopterji, je vodil podpolkovnik Milan Korbar;
– ogled prostorov slovenske vojske in predstavitev Slovenije (ki jo je stotnik Robert Lenarčič seveda zaključil z Lendavo, svojim krajem);
– kosilo v vojaški restavraciji, v kateri so si otroci lahko izbrali jedi iz mednarodne kuhinje, vendar jih je kljub pestremu izboru polovica vzela pico;
– druženje in program otrok;
– otroci so izvedli pester program (v prilogi) in slovenski fantje so se pridružili s pesmijo, tako da lahko rečemo, da je bila to prava majhna slovenska veselica, ki ji ni manjkalo niti glasbene spremljave. Ivan Milošević je igral na tamburico Regiment po cesti gre, Benjamin Drijenčić pa je zaigral na trobenti Na Roblek in Tišino. Potekal je tudi sproščen in topel pogovor med otroki in slovenski vojaki;
– upamo, da smo jih razveselili in jim tako prinesli košček domovine.

Ob 15. uri se je srečanje sklenilo. Z veliko darili, in sicer bilteni, značkami, majicami, kapami, CD-ji in ključki s slovensko glasbo, smo se odpravili domov. Otroci so bili nad ogledom ne le navdušeni, temveč tudi ganjeni zaradi prijaznosti gostiteljev, in kar nekaj fantov je že izreklo željo po vojaškem poklicu.

Kot učiteljica sem zelo zadovoljna, da so otroci dobili vpogled v novo tematsko področje, obogatili jezikovni zaklad z novimi besedami, najbolj pa sem vesela, da so spoznali, da ob besedi vojak ne pomislimo le na vojno in hude čase, temveč, da biti vojak pomeni tudi mir in varnost. In da so pod uniformo ljudje in v njihovih prsih bije toplo in ljubeče srce.

V imenu otrok in v svojem imenu se iz srca zahvaljujem slovenskim fantom v okviru slovenske vojaške enote in želim, da bi vedno ostali vojaki miru, srečni in veseli dolgo, dolgo let.

Melita Osmanagić