Republika Slovenija
  Ministrstvo za obrambo
  Generalštab Slovenske vojske
  Vojkova cesta 55
  1000 Ljubljana
  T: +386 (0)1 471 22 11
  F: +386 (0)1 471 16 50
  E: glavna.pisarna.gssv(at)mors.si

Zgodovina

Vojaška tradicija

Slovenska vojaška tradicija sega vse do Karantanije, prve slovenske države, ki je nastala v 7. stoletju.
   
V ljudskem izročilu se je posebej ohranil spomin na boje s Turki, ki so se vrstili od konca 14. stoletja do velike zmage nad Turki pri Sisku leta 1593. Najbogatejše pa je izročilo o velikih kmečkih uporih na Slovenskem, ki so bili tudi prebujevalno narodni. Največji so bili v letih 1478, 1515, 1573, 1635 in 1731.

V vojski avstro-ogarske monarhije so bili slovenski polki in vojaki cenjeni in znani kot zelo dobri. Iz njih je leta 1918 nastala prva slovenska vojska v sodobni zgodovini Slovencev. Štela je približno 12.000 mož in je pod vodstvom generala Rudolfa Maistra v bojih za severno mejo ohranila Maribor z zaledjem ter vzhodno Koroško. 
   
Leta 1919 je bila slovenska vojska odpravljena in jo je nadomestila jugoslovanska vojska. V letih okupacije od 1941 do 1945 je nastala skoraj povsem samostojna slovenska partizanska vojska. Avgusta 1944 je imela 21.700 pripadnikov in je bila organizirana v dveh korpusih ter eni operativni coni. Opustili so jo, ko je bilo vojne konec.

 

 

 


Teritorialna obramba

Napad držav članic Varšavskega sporazuma na Čehoslovaško leta 1968 je jugoslovanski politični in vojaški vrh prepričal, da Jugoslavija potrebuje bolj učinkovite oborožene sile. Zato je bila sprejeta doktrina splošne ljudske obrambe. Ustanovljena je bila Teritorialna obramba republik in pokrajin. 
 
Glavni štab za splošni ljudski odpor je bil v Sloveniji ustanovljen 20. novembra 1968. Po izkušnjah iz druge svetovne vojne je bila Teritorialna obramba (TO) organizirana predvsem v obliki odredov. V organizaciji oboroženih sil je imela TO vlogo pomožnih sil Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Poveljevalni jezik je bil slovenski. Pripadniki TO so se počutili kot slovenski vojaki in enako so jih je sprejemali prebivalci.

Poveljstvo slovenske TO je skušalo svoje enote oborožiti bolje, kot je bilo v načrtih JLA. Zato je bilo vodstvo odstavljeno, armada pa si je začela vedno bolj podrejati štabe in enote. 
   
Zlasti od leta 1974 so vedno več najodgovornejših dolžnosti v TO prevzemali aktivni častniki JLA. Ob vedno očitnejših ciljih Srbije, da si podredi vso Jugoslavijo, se je večalo nezaupanje do slovenske TO.
   
Demokratične spremembe v Sloveniji, ki so bile kronane z zmago opozicije na volitvah leta 1990, so centralno oblast v Beogradu spodbudile, da izda nalogo Republiškemu štabu TO (RŠTO), da razoroži enote slovenske TO. Ponovila se je zgodba iz leta 1945, ko so slovensko vojsko razorožili in podredili Beogradu. Vendar ukaza za razorožitev in predajo orožja v vseh štabih niso izpolnili. 
   
Ministra za obrambo in notranje zadeve v prvi, demokratično izvoljeni vladi Republike Slovenije sta skladno z Ustavo Republike Slovenije in Zakonom o splošni ljudski obrambi v največji tajnosti oborožila Manevrsko strukturo narodne zaščite (MSNZ), ki je bila hrbtenica oblikovanja slovenskih oboroženih sil. 
   
V TO se je na eni strani oblikoval ozek krog, ki je stal ob strani JLA, in na drugi velika večina pripadnikov TO, ki so z naklonjenostjo sprejemali demokratizacijo slovenske družbe. Vrhunec so nasprotja dosegla oktobra 1990, ko je zvezna armada nasilno zasedla prostore RŠTO. Po tem dogodku je slovenska oblast imenovala novega načelnika štaba, ki je 10. oktobra prevzel poveljevanje.   
 
V RŠTO je bil ustanovljen sektor za razvoj teritorialne obrambe. Decembra je bil uveljavljen nov znak TO, sprejete so bile oznake činov. Izdelane so bile prve nove uniforme. Maja 1991 se je začelo usposabljanje vojaških obveznikov v dveh učnih centrih (Ig pri Ljubljani in Pekre pri Mariboru). Prvi vojaki so slovenski državi prisegli 2. junija. To so bili prvi mirnodobni vojaki v zgodovini slovenskega naroda.

 

Vojna za neodvisnost

Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je prvič z orožjem nastopila proti novi slovenski vojski oktobra 1990, ko je zasedla Republiški štab Teritorialne obrambe (RŠTO) v Ljubljani. Naslednji poskus uveljavitve volje JLA s silo je bil 23. maja 1991 v učnem centru Pekre pri Mariboru, ko je na podlagi odigranega incidenta poskušala priti do vojaških obveznikov. 
   
Republika Slovenija je samostojnost razglasila 25. junija 1991. Istega dne so oklepne in druge enote JLA začele oboroženo agresijo, da bi zasedle mejne prehode. JLA je imela nalogo, da prekine povezave Slovenije s svetom, razoroži pripadnike TO in Policije ter prisili vodstvo slovenske države v zaustavitev ukrepov, ki jih je sprejelo za ustanovitev samostojne države.
 
Slovenija je boj sprejela. Enote TO in Policije so načrte vojske onemogočile. Zmagale so v spopadih za meje, zaustavile premike sovražnih kolon, blokirale enote JLA v vojašnicah ter jim onemogočile oskrbo države.
   
Vojna je trajala od 26. junija do 7. julija, ko je bila podpisana Brionska deklaracija. Ob podpisu je imela TO nadzor nad celotnim ozemljem Slovenije. Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v pristanišču Koper 26. oktobra 1991. Ob začetku spopada je imela TO približno 16.000 mož pod orožjem, do konca vojne pa približno 35.000. V oborožitvi enot ni bilo oklepnih sredstev ter artilerije. Pripadnikov slovenske Policije je bilo približno 10.000.   
 
JLA je imela v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih bojnih vozil pehote, 172 transportnih vozil, 6 helikopterjev idr. Imela je 45 mrtvih in 146 ranjenih. Enote TO so zajele 4693 pripadnikov JLA in 139 pripadnikov zvezne milice. Na slovenski strani je bilo 19 mrtvih in 182 ranjenih.